ZAPLAVAJMO V POLETJE S POEZIJO
Foto: Pixbay
Uroš Zupan
OTOK
Ves dan traja bitka med nebom in obzorjem.
Vonji evkaliptusa, žajbla, rožmarina
so neme priče, barve zračne geometrije,
ki se začenja tam,
kjer se voda prvič pobliže
spozna s svojo smrtjo.
Ko se spusti noč,
nasprotnika omagata.
In vsa tišina med drevesi
ostane sezidana samo še iz morja.
Josip Murn
BREZ KRMILA
Zrak je vroč, nebo oblačno,
zemlja tiha, morje mračno,
z blagom v luke pred viharjem
barke plovejo mornarjem.
Belijo le v dalji motni
jadra barki se samotni,
brez krmila ona plove
in brez sidra čez valove.
Barbara Simoniti
OTOK
Dlan
kopnine,
gnezdo
skal,
rana
morja,
začetek
tal.
DA V MESECU LJUBEZNI ZACVETI TUDI POEZIJA
Stješan Jakševac
TRENUTEK SREČE
Ko je odkrila nenadoma,
da Tisti Tisti Tisti
iz druge izmene
v klopi isti
po njej sprašuje –
spustila se je v dir
ne da bi vedela zakaj
veter je prepeval
in ji mršil lase
nevede zakaj
objemala je
brezzvezne stvari
zagledala oblak
in šla za njim
in rekla zdravo –
nevede zakaj
nevede zakaj!
Lainšček Feri
OSLOVSKA
Ne, nisem je vabil
na dolge sprehode,
jo prosil za selfi
kot druge nerode.
Bolj zvita usoda
je kar poskrbela,
da v klopi oslovski
sva skupaj sedela.
Jaz, osel, ki zmeraj
kje jezik steguje,
in ona, oslica,
ki rada kljubuje.
Le kdo ni pomislil –
saj ta sta za skupaj.
Zato sem si rekel,
daj zdaj si pa upaj!
In skupaj sva tudi,
ko greva iz šole.
Vsem kaževa osle
in sploh sva takole.
Feri Lainšek
NI RES
Ni res, da jo čakam.
Sem šel le na kolo,
naročil sem pito,
ne da se mi v šolo.
Ni res, da sanjarim.
Zares gre tje preko
malce čez sedmo
po žemlje in mleko.
Ni res, da zardevam,
saj mažem se s kremo.
Ja nekaj na koži,
za kaj gre, ne vemo.
Ni res, da bom tiho.
Jo tokrat pozdravim,
nasmehnem se zanjo,
lase si popravim.
Ni res, da si lažem.
Vsak včasih razume
kaj malce drugače,
potem doume.
RAZVEDRIMO SI APRIL Z ZMAGOVALNIMI PESMICAMI 3. PESNIŠKEGA NATEČAJA
DA MAREC NE BO SUŠEC TUDI S POEZIJO
Manko Golar / Janez Kuhar
EJ?! TOPLA POMLAD
Ej, topla pomlad
gre preko livad
in gaji vsi polni so cvetja,
in sonček z neba
toplo se smehlja
v poljanah odmeva od petja.
Fantiček vesel,
kot ptiček zletel
v poljane, na trate zelene.
Ej, zdaj je pomlad
in sonček ves zlat
nasul nam je žarke ognjene.
Foto: Pixbay
Tone Pavček
Mama je ena sama
Mama je ena sama, prva radost je mama, prvi spev nina-nana, prva beseda: mama!
Dajmo vse rože mami, dajmo vsa sonca mami, pesem, ki v nas se drami, dajmo, zapojmo mami:
naj ne ostane brez mame nihče na širnem svetu, naj žive naše mame, mame – najlepše na svetu!
Foto: Pixbay
Alenka Rebula
BLAGOR ŽENSKAM
Blagor ženskam,
ki znajo hoditi kot vile,
zemlja lahko zadiha
pod njihovimi stopali.
Blagor ženskam,
ki znajo zaslutiti nevarnost,
izginiti v temi,
da jih sovražnik ne najde.
Blagor ženskam,
ki živijo v žitnem polju
in žanjejo dobre misli
za kruh,
ki tolaži človeška srca.
Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem.
Blagor ženskam
s kanglico iz pravljice,
do kolen stojijo
v pradavnih studencih,
pod čistimi slapovi
zajemajo nesmrtnost.
POPESTRIMO SI MESEC KULTURE S POEZIJO
Ida Semenič – Adisa
KAJ JE KULTURA?
Otrok mamo vpraša,
kaj je to kultura,
kdo se z njo ponaša?
Le ta začudena obstane,
saj resno jo vprašanje gane.
Skromno mu obrazloži,
in takole odgovori:
kultura nas sprejme,
ko se rodimo,
raste z nami,
ko se igramo,
hodimo v šolo,
v službo hitimo.
Ko smo veseli,
z nami se smeje,
ko žalostni smo,
nam dušo ogreje,
pesmi in knjige nam piše,
slike nariše,
les obdeluje,
kamen oblikuje,
pravljice bere,
solze izpere,
se z lutkami igra,
iz ekrana smehlja,
naravo ohranja,
stavbe vzdržuje,
staro z novim povezuje.
Prijazno z vsemi se rokuje,
prešerno poje, lepo pozdravlja,
ob odhodu se poslavlja,
je naša zgodovina
in domovina.
Od rojstva do smrti z nami živi,
kultura sem jaz, si ti, smo mi vsi.
Foto: Pixbay
Foto: Pixbay
Grafenauer Niko
SREČA
Sreča se najprej razkrije
v očeh,
ker v njih najlepše sije
njen smeh.
Od njega je ves svetal
še tako kisel dan.
In vsak trenutek je prav
do ušes nasmejan.
Sreča ni nikdar potrta
ali pa skrušena vase.
Le včasih je tiho zazrta
v minule čase.
A kadar se sreča obrne
stran od ljudi,
takrat ji senca zagrne
svetle oči.
Sreča ima ves čas dvojen obraz:
takega, ki osrečuje,
in takega, ki odvrnjen od nas
NOVO LETO … NOVI PESNIŠKI NAVDIHI
Foto: Pixbay
Andreja Borin
POTOVANJE
Svet potuje čez vesolje,
čez prostrano zvezdno polje …
In z njim češnje, ki cvetijo.
In z njim polja, ki zorijo.
In z njim mesta in mostovi.
In z njim morja in valovi.
In z njim več milijard ljudi.
In z njim tisoč ton smeti.
In z njim sto grozečih vojn.
In z njim jok otrok – zastonj.
Svet potuje čez vesolje;
kdaj na huje, kdaj na bolje,
in tako tekó stoletja,
ure, leta, tisočletja,
in medtem ko svet potuje
(kdaj na bolje, kdaj na huje),
za vse zemeljske otroke
midva si podajva roke.
Tone Pavček
SONČNI ŽAREK
Sončni žarek je pravo ime
za katerega koli otroka.
Sončni žarek, ki gre
čez nas kot mila in dobra roka.
Čista kaplja je pravo ime
vsakemu novorojencu,
čista, kot so pomladne vode
v žuborečem studencu.
Lepa pesem je pravo ime
za jutrišnje velikane,
pesem, ki seže v srce
in v njem za zmeraj ostane.
Foto: Pixbay
Andrej Rozman Roza
TU JE NEOKRNJENA
narava
in zelo malo
signala.
A upam, da vseeno
uspe
poslat do tebe
LJUBIM TE!
Foto: Pixbay
Dušan Radović
KAJ JE NA KRAJU?
Kaj je na kraju?
Na kraju neba, na kraju morja, na koncu poti?
Kaj je na kraju – bi radi otroci vedeli!
Zato hodijo spat, zato jedo,
zato hitreje od rokavov rasto.
Kaj je na koncu srede? Četrtek.
In na kraju četrtka? Petek.
In na kraju vseh koncev?
Spet nov začetek.
Konci se obrabijo,
začetki vedno nastajajo.
Vidite – na kraju vsega je začetek.
Foto: Pixbay
IN PRIŠEL JE … VESELI DECEMBER
Helena Gnezda
SNEŽINKE
Male smo snežinke me,
drobne kakor pikice.
Urno v zraku se lovimo,
dol in griček pobelimo.
Vsak otrok se veseli,
če nas v roko ulovi.
Me pa male smo sestrice,
padamo na nos, na lice.
Pridite, ulovite nas,
z nami pride dedek mraz.
On prinese nam slaščice,
konja, punčko in možice.
Foto: Pixbay
Foto: Pixbay
Zvezdana Majhen
MOJ DECEMBER
NAJ BO ZIMA SNEŽNO BELA
IN DECEMBER BREZ PETARD!
NOGE BOM V COPATAH GRELA
TER PLANIRALA NOV ŠTART.
Z NOVIM LETOM SE Z ZALETOM
LOTIM VSAKRŠNIH OVIR
IN S PRIJATELJSKIM NASVETOM
MED LJUDI POSEJEM MIR.
ČE ME HOČEŠ OBISKATI,
NE PRIHAJAJ GODRNJAT’!
SLABO VOLJO ŽE PRED VRATI
Z METLO SKUŠAM PROČ ODGNAT’.
ČE PRINESEŠ DOBRE ŠALE,
TE S POTICO POGOSTIM
IN TRI VREČE, POLNE SREČE,
V NOVEM LETU ZAŽELIM!
Anja Štefan
LEDENE ZIMSKE SAPICE
Ledene zimske sapice
postajajo predrzne,
naj le gori, naj le gori,
da repek mi ne zmrzne.
Se vedno znajdem, tudi zdaj
se ne bojim življenjca,
me greje pesem, greje čaj
in grejejo polenca.
Foto: Pixbay
DOBRODOŠLA PISANA JESEN
Lainšček Feri
JESEN
Kdo listje prebarva?
Kje veter prespi?
Kdo slano napravi?
Kam megla zbeži?
Kdo žene v goricah
klopotec lesen?
Kaj vse bo na mizo
prinesla jesen?
Sprašuje jo Tesa,
ker dedek ne ve,
zakaj mu prinesla
je sive lase?
Foto: Pixbay
Foto: Pixbay
Zvezdana Majhen
JESEN
Sonce je spakiralo
le najdaljše žarke,
za slovo obliznilo
gozd in mestne parke.
Bolj in bolj oddaljeno
vse šibkeje greje,
list za listom rumeni,
vsak dan je hladneje.
Z zlatom barvana jesen
nas povsod obkroža
in z megleno sapico
po obrazu boža.
Joseph Haydn
JESENSKO LISTJE
Lepo škrlatno je drevo,
ko hladen veter veje,
v vseh barvah zažari jesen,
a sivo je nebo.
Jesensko listje, kam hitiš?
Ujeli bi te radi,
ko z vetrom rajaš in vrtiš
kot zlato se kolo.
Ječijo veje in drhte
brez pisane odeje,
kako jih zebe brez kopren,
ko pride k nam jesen.
Foto: Pixbay
PRAVLJIČNE PESMI V OKTOBRU, MESECU ŠOLSKIH KNJIŽNIC
Tomaž Habe
KJE ŽIVI PRAVLJICA
Kje živi pravljica? Kdo ve, kje je doma?
V knjigo se nam skrila je,
se s črkami igra.
Kje živi pesmica? Kdo ve, kje je doma?
V knjigo se nam skrila je,
se z notami igra.
Kje živi deklica? Kdo ve, kje je doma?
V beli hiši sredi rož,
na robu travnika.
Foto: Pixbay
J. Lipičnik, M. Kokol
Moja pravljica
Za devetimi gorami, za devetimi vodami
gozdna pot te vodi tja.
Tam v soju sonca obsijana, z ljubko mavrico obdana,
je čarobna hišica.
Vile z vetrom se lovijo, živali govorijo,
tam vse polno je čudes.
Glej, škratki v škorenjcih capljajo, zmaji v lužah čofotajo,
vam prisežem, vse je res!
Zapri oči preštej do 3 – 1, 2, 3.
Dvigni roke, gremo vsi – 1, 2, 3!
Kot škratki copotajmo mi – copa copa cop, copa copa cop.
Čiračarajmo vsi – čira čara, hokus pokus, čiruli.
Zasmejimo se na glas – hohohoh, hihihih, hahaha,
tukaj sem najraje jaz doma, to je moja pravljica.
Kot žabji princi skačimo v zrak – rega rega kvak, rega rega kvak,
postojmo kot voščen vojak – psssst …
Veselo si zapojmo iz srca, la la la, la la la, la la la,
boste tukaj tudi vi doma? JAAAAA!!! To je tudi naša pravljica.
Foto: Pixbay
Po morju pluje ladja,
na ladji kapitan,
pozna vse morske znake,
se krega noč in dan.
Mornar se ga napije,
se ladja potopi,
ga ribice požrejo,
ostanejo kosti.
Priplava morska riba,
je gledala tako,
priplava morski kit,
pa uščipne ga za rit.
(ljudska)
NAPOLNIMO NEPOPISANO KNJIGO TEGA ŠOLSKEGA LETA Z VELIKO NOVEGA ZNANJA IN POZITIVNE ENERGIJE
Neža Maurer
V ŠOLO
Mama, kupi čeveljčke,
naša Anka v šolo gre!
Očka, kupi torbico –
Anka se učila bo.
V torbico bo zvezke dala,
v zvezke črke pripeljala.
Vsako bo poklicala,
v zvezek jo narisala.
Ko bo črke vse poznala,
bo debele knjige brala.
Foto: Pngimage
Josip Stritar
V šoli
“Ti tam drugi v šesti klopi!
Koliko je šest krat pet?”
Majhen mož na prste stopi:
“Šestkrat pet je trideset!”
“Vrane družijo se rade,
pet na smreki jih čepi.
Puška poči, ena pade,
koliko jih še sedi?”
“Kaj se tebi zdi?” – “Nobena!”
“Kaj? To v glavo mi ne gre!” –
“Ena pade ustreljena,
druge štiri odlete.”
“Glej ga, glej, glavica bistra!
Majhen deček – velik mož.
Sčasoma boš že za ministra,
ako vedno priden boš!”
Foto: Pixbay
Kajetan Kovič
ŠOLA
V šolo, našo šolo,
radi pohitimo.
V šoli, lepi šoli,
pridno se učimo.
Kdor rad v šolo hodi,
mnogo ve in zna.
Znanje pa je boljše
kakor kup zlata.
ZMAGOVALNE PESMICE 2. PESNIŠKEGA NATEČAJA
GLASBA BESED
Poslanica ob mednarodnem dnevu knjig za otroke – 2. april 2021:
Glasba besed
Margarita Engle
Ko beremo, zrastejo duhu peruti.
Ko pišemo, nam zapojejo prsti.
Besede so bobni in flavte na listu,
so ptič, ki se s pesmijo vzpenja, in slon, ki trobenta,
so reka, ki teče, in slap, ki teleba,
metulj, ki zakroži
visoko na nebu!
Besede nas vabijo k plesu –
ritmi in rime, utripi srca,
peket in prhut, stare in nove povesti,
take izmišljene, take resnične.
Kadar si udobno ugnezden doma
ali čez meje drviš proti novim deželam
in tujim jezikom, so zgodbe in pesmi
vse tvoje.
Kadar delimo besede drug z drugim, glasovi
postanejo glasba prihodnosti,
mir, prijateljstvo, radost:
melodija,
ki upa.
Prevedla Nada Grošelj
